Poročilo o Anica Bitenc travelling fellowshipu v Kanadi

Anica Bitenc travelling fellowship junij 2019 – poročilo

Doc. dr. Robi Kelc

Pred tridesetimi leti, še v času nekdanje Jugoslavije je v Kanadi deloval in živel slovenski kirurg, ortoped Igor Bitenc. Tisti, ki so ga poznali, še danes govorijo o njem in to zgolj v superlativih. Ne le, da je bil odličen zdravnik in humanist, temveč je vestno skrbel tudi za stalno povezavo s svojo domovino. V kasnih letih svojega delovanja so k njemu na izobraževanja redno odhajali ortopedi iz področja nekdanje skupne države. Po njegovi smrti se je družina odločila nesebično donirati vsoto denarja kanadskemu ortopedskemu združenju in s tem omogočila še nadaljnjo možnost za izobraževanje naših zdravnikov. Še zmeraj vsako tretje leto Kanado v obliki potovalnega izobraževanja obišče ortoped iz Slovenije, med tem, ko v vmesnih letih mesto pripade kolegu iz Srbije oz. Hrvaške. Leta 2019 je vabilo ponovno prejelo Slovensko ortopedsko združenje, sam pa ob vabilu predsednika nisem prav dolgo okleval.

unnamed.jpg

Celotno izobraževanje je zastavljeno potovalno (travelling fellowship), kar ima onstran oceana še prav posebno konotacijo. V štirih medicinskih centrih v različnih mestih gost preživi po nekaj dni in je obravnavan s častjo, ustrežljivostjo in spoštovanjem. Sicer se osebje na kanadskem ortopedskem združenju resnično trudi, da bi izbrali karseda usmerjene medicinske centre glede na interes gosta (športni centri, spinalni, protetični itd.), a se pot za vse gostujoče prične v Torontu. Tam namreč živi srbski ortoped, Dragan Stojimirović, ki je se je v Kanado preselil pred 12 leti in je zaposlen na Univerzi kjer deluje na katedri za ortopedijo. Zaradi njegovega uvodnega gostoljubja, turističnega vodenja po mestu, kanadskih jezerih in Niagarskih slapovih ter spoznavanja z družino je »pričetek« izobraževalnih treh tednov veliko bolj sproščen. Toronto je sicer veliko, svetovljansko mesto z več kot 7 milijoni prebivalcev in s tem seveda tudi mrežo ortopedskih bolnišnic. Sam sem svoj tridnevni obisk opravil v Women’s College Hospital, pri čemer pa ne gre za kakšno bolnišnico, namenjeno samo ženskam, temveč ženske iz najverjetneje bolj marketinških razlogov vsaj navidezno postavljajo v ospredje. Vsekakor pa nova, moderna ustanova, ki se ukvarja z izbranimi kirurškimi vejami in subspecialnostmi znotraj teh. Kar zadeva ortopedijo, je klinika specializirana za športne poškodbe, zato sem se tam tudi znašel. Tri dni sem preživel v operacijskih dvoranah in kot »observer« opazoval pripravo bolnika na poseg, debatiral s kirurgi o detajlih, nasvetih in trikih, predvsem pa občudoval tehnično dovršene moderne operacijske dvorane. Odlična priložnost za širše spoznavanje je bila zaključna večerja SpineFesta, srečanja hrbteničnih kirurgov katerega predavanj se sicer nisem udeležil, saj sem ča preživljal v operacijskih dvoranah. Sem pa ob večerji spoznal in poslušal predavanje slavnega spinalnega kirurga iz San Francisca, Praveeena Mummanenija. Isti večer je v mestu sicer vladala prava evforija, saj je potekala ena izmed finalnih tekem lige NBA, v kateri je igralo prav moštvo Raptorsov iz Toronta. Ta večer so tekmo sicer izgubili, tako da se slavje le ni zavleklo prepozno v noč.

IMG_20190614_090113.jpg

Pot me je iz Toronta vodila v London, zvezno državo Ontario. Majhno, skoraj povsem univerzitetno mesto z imenitno športno medicinsko kliniko, kamor na zdravljenje prihajajo športniki in bolniki iz celotne Kanade. Allan Getgood in Robert Litchfield sta med ostalimi svetovno znana strokovnjaka iz področij (multi)ligamentarnih rekonstrukcij in osteotomij okoli kolena. Sta tudi vodji raziskovalne skupine »Stability«, ki je v preteklih letih preučevala vlogo dodatne anterolateralne tenodeze ob rekonstrukciji sprednje križne vezi ter v določenih primerih pokazala zelo dobre rezultate v smislu zmanjševanja pojavnosti ponovnih ruptur. Glede na svoje želje in interese, ki sem jih še pred potovanjem posredoval kanadskemu ortopedskemu združenju, je ekipa v Londonu pripravila operativni program na način, da si mi pokazali prav posege, ki so me zanimali najbolj. Tekom gostovanja sem za kliniko pripravil dvoje predavanj, s tematiko katerih sem se tudi sam dotikal istih zadev in nekoliko provokativno izzval debato. Na ta način lahko z gotovostjo trdim, da sem od obiska Flowler Kennedy klinike v Londonu odnesel res veliko. In ne samo s strokovne plati. Prav bogato je bilo tudi druženje, saj je osebje zaradi mojega obiska vsak popoldan oz. večer organiziralo druženje ob večerji. Zadnji večer je bila na sporedu ponovno zadnja izmed finalnih tekem lige NBA. Vrhunec tekme za »ortopedsko« mizo v je zagotovo bila ruptura sprednje križne vezi enega izmed igralcev in ahilove tetive drugega. Razvila se je takšna debata, da je skoraj zasenčila veselje ob prvi, zgodovinski zmagi kanadske ekipe v zgodovini najmočnejše košarkarske liga na svetu. Tudi med največjimi strokovnjaki za zdravljenje rupture ahilove tetive mnenja o operativnem ali konzervativnem zdravljenju niso zedinjena.

IMG_20190611_115148.jpg

Z naslednjim letalom sem poletel v Novo Scotio, mesto Halifax, ki leži na obeli Atlantskega oceana. Ker sem prispel v nedeljo zjutraj, me je prijazno pričakala skupina treh mladih ortopedov, ki so bili »zadolženi«, da mi razkažejo mesto, peljejo na kosilo in z ladjo na ogled kitov. Edinstvena izkušnja, pa čeprav smo videli zgolj enega. Je pa bilo veliko časa za sproščen pogovor z imenitnimi pogledi na številne svetilnike, atlantsko obalo in vile, ki se nizajo ob njej. Zanimivo je bilo slišati o življenjskem slogu ortopedskega specializanta v Kanadi, kako negotova je njihova prihodnost, saj skoraj nihče ne ostane v ustanovi, kjer se je izobraževal, koliko ur tedensko preživijo v službi in kako relativno nizke so navsezadnje njihove plače. Eden izmed njih me je naslednje jutro pričakal pred hotelom in me pospremil do bolnišnice oz. kar direktno v operacijsko dvorano kanadskega ramenskega superstara, Iwana Wonga. Sam sem ga v svojih mislih poimenoval kar artroskopski Bruce Lee – malo zaradi fenotipske podobnosti, predvsem pa zaradi izjemne prefinjenosti pri artroskopski rekonstrukciji superiorne kapsule ramenskega sklepa. Ob uporabi sedmih sider in enaindvajset niti, so le-te kar švigale in drvele po različnih portalih, da sem komajda sledil, kaj se dogaja, sam patch pa se je na koncu šolsko postavil na svoje mesto. Gre za enega izmed glavnih ramenskih artroskopistov v državi, kar se je izkazalo tudi na kadaverskem tečaju nekaj dni kasneje v Monteralu, saj je po mojem mnenju njegova tehnika tega posega v primerjavi z tehnikami ostalih mentorjev bistveno enostavnejša, hitrejša in zmanjšuje možnost zapletov – vozlanja preštevilnih niti.

IMG_20190610_140053.jpg

Svoje potovanje sem zaključil v Montrealu, kjer je to leto potekal tudi letni kongres Kanadskega ortopedskega združenja. Prav zaradi kongresa so bili elektivni ortopedski oddelki te dni brez operativnega programa, zato sem imel priložnost obiskati mestno bolnišnico, njeno urgenco in travmatološke operacijske dvorane. Ker je tudi Montreal veliko mesto je frekvenca dela na urgenci enormna. Po nekaj urnem ogledu bolnice, številnih bolnišničnih kavarn in operacijski dvoran sem se raje kot intramedularnemu žeblanju odločil dan nameniti sprehajanju po prijetnem starem mestnem jedru ter lokalni kulinariki. Sam kongres je osrednji strokovni dogodek v državi, obišče ga nekaj manj kot tri tisoč udeležencev. Osrednji razstavni prostor je nekako narekoval najnovejše ortopedske trende, saj so se razstavljalci kar bohotili vsak s svojim protetičnim robotom in simulacijami, spet drugi pa v luči personalizirane kirurgije prikazovali novosti iz področja 3D tiskanja. Kongres kot tak je sicer bil zelo kvaliteten, številna vzporedna predavanja smiselno razporejena iz strokovnega in tehničnega vidika pa v veliki večini dovršena. Kot napovedan gost in vabljen predavatelj sem o mišičnih poškodbah spregovoril tudi sam.

Po nekaj manj kot treh tednih zdoma, številnih družabnih dogodkih, bolj in manj uradnih večerjah, obiskih številnih operacijskih dvoran in kovanju novih poznanstev, je napočil čas za odhod domov. Ob tako intenzivnem vsakdanu dnevi kar zdrvijo in že se poln vtisov ter navdiha čekiram na letališču. Gospa mi ponudi še zajetno odškodnino, v kolikor bi zaradi overbookinga letala bil pripravljen leteti dan kasneje, ampak se samo prijazno zahvalim, saj me družina (in jaz njo) res že pogreša preveč. Vsekakor pa se je moj strokovni izlet v Kanado splačal – ne samo, ker sem videl nekaj novih kirurških tehnik in spoznal veliko zanimivih ljudi, temveč tudi zato, ker sem istočasno ugotavljal, da je tudi naše delo doma kvalitetno in strokovno povsem primerljivo.

IMG_20190614_165245.jpg